USTVARJALNO IGRIŠČE

Doživljajska igrišča imajo v tujini, posebno v anglo-saškem svetu, dolgo tradicijo in predstavljajo dragocen element vzgojno-varstvenega sistema. Njihov namen je otrokom omogočiti varno okolje ob prisotnosti varuhov igre, kjer lahko v naravnem okolju raziskujejo, ustvarjajo, se prosto nestrukturirano igrajo, učijo na lastnih izkušnjah, razvijajo motorične sposobnosti in družbene spretnosti.

V gozdu smo po navdihu doživljajskih igrišč uredili ustvarjalni prostor za otroke, ki nudi različne kotičke, v katerih se otroci lahko potopijo v svoje priljubljene svetove in razikujejo njihove razsežnosti.
Od jeseni 2021 dalje bo igrišče 2x tedensko odprto od 13:00 – 18:00 za otroke starejše od 5 let, kjer bo igra potekala v spremstvu odraslih mentorjev – varuhov igre.

V preostalem času je igrišče na lastno odgovornost na voljo za prosto uporabo.

“They can dream and imagine and make dreams and imagination reality, any rate a reality, which the child’s mind is completely satisfied with…It is so obvious that the children thrive here and feel well, they unfold and they live. Of all the things, I have contributed to realize, the junk playgrounds the ugliest, for me, however, it is the most beautiful and best of my works.”
C. Th. Sørensen, arhitekt, snovalec prvih doživljajskih igrišč

Več o delovanju igrišča:
za otroke od 5 do 18 let brez spremstva staršev: od 13-18 h ob dogovorjenih dnevih
Ob prvem prihodu otroka bo prisoten skrbnik, ki bo zapisal vse potrebne podatke (podatki o otroku, kontaktni podatki, podpisana izjava).
Ob naslednjih obiskih bodo otroci lahko prihajali sami. Ob vsakem obisku se bo potrebno vpisati in izpisati.
v vsakem vremenu: primerna oblačila, rezervni set oblačil
orodja za gradnjo in ustvarjanje (kladiva, vijaki, žeblji, klešče, …) v skrbi varuhov igre (ob prihodu se oceni primernost orodja, ki ga otroci prinesejo s seboj)
poskrbljeno je za varnost igral; v času obratovanja glede na število otrok je zagotovljeno zadostno število varuhov igre, ki skrbijo za varnost otrok in so jim v pomoč pri igri

Strukture na igrišču:
gozdna ploščad z urejeno večnamensko ravno površino, blatno kuhinjo, različnimi materiali za ustvarjanje in gradnjo
tobogani (pločevinasti, blatni in vodni), sankališče
blatni bazen ob gozdnem potočku
razgledni stolp
gozdno gledališče
različne mrežne, plezalne in lesene strukture
gugalnice
odprto vedrišče s kuhališčem in vetrni zaklon
zelenjavni vrt

Več o doživljajskih igriščih
Doživljajska igrišča so se rodila v začetku 40. let 20. stoletja. Danski krajinski arhitekt C. Th. Sørensen, eden najvplivnejših arhitektov svojega časa, je zasnoval prvo doživljajsko igrišče v predmestju Copenhagna in ga poimenoval “odpadno igrišče”. Verjel je, da so otroška igrišča v mestih najpomembnejša oblika javne gradnje.

“Finally we should probably at some point experiment with what one could call a junk playground. I am thinking in terms of an area, not too small in size, well closed off from its surroundings by thick greenery, where we should gather, for the amusement of bigger children, all sorts of old scrap that the children from the apartment blocks could be allowed to work with, as the children in the countryside and in the suburbs already have. There could be branches and waste from tree polling and bushes, old cardboard boxes, planks and boards, “dead” cars, old tyres and lots of other things, which would be a joy for healthy boys to use for something. Of course it would look terrible, and of course some kind of order would have to be maintained; but I believe that things would not need to go radically wrong with that sort of situation. If there were really a lot of space, one is tempted to imagine tiny little kindergartens, keeping hens and the like, but it would at all events require an interested adult supervisor…”
C. Th. Sørensen, arhitekt, snovalec prvih doživljajskih igrišč

Igrišče je predstavljalo okolje urejeno po meri otrok, kjer strog nadzor ni bil potreben in so bili otroci in mladi prosti nepotrebnih omejitev s strani odraslih. Namesto tradicionalnih kovinskih gugalnic, toboganov in vrtiljakov so v doživljajskem igrišču svoje mesto našla neobičajna igrala in lesene strukture, tudi takšne, ki so jih zgradili otroci sami. Odslužena vozila, kot so stari vagoni, čolni, avtobusi, so nudila priložnost za domišljijske izlete, bila zaklon v primeru slabega vremena in služila kot skladišče za opremo in orodje. Igrišče je bilo polno različnih ustvarjalnih materialov, kjer so lahko otroci uporabili svojo domišlijo in kreativnost pri ustvarjanju.

Poseben poudarek je bil na prosti igri, kjer odrasli niso pogosto posegali v igro. Glavna naloga prisotnega odraslega “varuha igre” (angl. playworker), je bila čuvati njihovo nemoteno igro in jim omogočiti čim večji razpon različnih tipov igre. Bili so predvsem opazovalci. Otrokom so na njihovo željo pomagali, niso pa ničesar delali namesto njih. V igralni prostor so sami posegli le z namenom zagotoviti varno in neškodljivo igro. Njihova naloga je bila tudi oskrba igrišča z ustvarjalnimi materiali (lesom, vrvmi, zidaki, …) in orodjem.
Za otroke je bil varuh igre varuh njihovega ustvarjalnega okolja, ki je preprečeval zunanje vdore in motnje. Bil je tudi zaupnik otrok, saj so se ob njem otroci počutili varne in razumljene in so mu lahko zaupali svoje tegobe. Prav zaradi slednjega je v širši družbi dobil pomembno in dragoceno vlogo posrednika med otrokom, starši ali učitelji in bil podprt tudi s strani lokalnih skupnosti.
Sčasoma so se za izgradnjo bolj domiselnih in razburljivih igrišč pričele zanimati različne organizacije in lokalne skupnosti, ki so ugotovile, da otroci potrebujejo prostor za igro, kjer lahko izrazijo svoje ideje v prostem okolju in sledijo svojim instinktivnim željam po raziskovanju in eksperimentiranju.
Okoli leta 1950 so iz t.i. odpadnih igrišč zrasla prva doživljajska igrišča, najprej v Londonu, nato po ostalih mestih Velike Britanije, kjer je v urbanih središčih zmanjkalo ustvarjalnega okolja za otroško igro. Marjorie Allen, krajinska arhitektka, je o doživljajskih igriščih poročala WHO: “Nedvomno so to grda področja, ki spravljajo načrtovalce, ki imajo večinoma radi red, v nejevoljo. Toda ne smemo pozabiti, da imajo otroci radi umazanijo in nered, ki pogosto pri odraslih povzroča odpor. In moramo se odločiti, ali bomo delali igrišča po meri otrok, ali po meri načrtovalcev.”

“Varuh igre” je danes priznan kot poklic na nivoju diplomskega izobraževanja in magisterija.
V Sloveniji je prvo doživljajsko igrišče zaživelo leta 2010 v Mariboru pod rokami predanih posameznikov društva Center za pomoč mladim. Mednarodno priznano in nagrajeno predstavlja eno boljših tovrstnih igrišč v Evropi.